Haakon VII. Norveški

Haakon VII.
Kralj Norveške
Vladanje	18. november 1905 − 21. september 1957
Kronanje	22. junij 1906
Predhodnik	Oskar II.
Naslednik	Olaf V.
Rojstvo	3. avgust 1872({{padleft:1872|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) palača Charlottenlund, Danska
Smrt	21. september 1957({{padleft:1957|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) (85 let) kraljeva palača v Oslu
Pokop	1. oktober 1957 trdnjava Akershus, Oslo
Zakonec	Matilda Valižanska
Potomci	Olaf V. Norveški
Imena Haakon, rojen Christian Frederik Carl Georg Valdemar Axel
Rodbina	Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg
Oče	Friderik VIII. Danski
Mati	Ludovika Švedska
Religija	Luteranstvo

Haakon VII. (rojen princ Kristjan Friderik Karl Jurij Valdemar Aksel Danski in Islandski), norveški kralj, * 3. avgust 1872, København, † 21. september 1957, Oslo.

Haakon, znan kot princ Karl Danski do leta 1905, je bil prvi kralj Norveške po koncu unije z Švedsko. Bil je član rodbine Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg. Kot eden mnogih izvoljenih vladarjev je hitro osvojil spoštovanje in naklonjenost svojih ljudi in igral ključno vlogo v združevanju norveškega naroda v njegovem uporu proti nacistični invaziji in naknadni petletni invaziji njegove države med drugo svetovno vojno.

Na Norveškem je veljal za enega izmed največjih Norvežanov 20. stoletja in je bil predvsem cenjen zaradi svojega poguma med nemško invazijo - zagrozil je z abdikacijo, če bi vlada sodelovala z zavojevalskimi Nemci - in zaradi svojega vodenja ter ohranjanja norveške enotnosti med nacistično invazijo. Umrl je 21. septembra 1957 v starosti 85 let, po skoraj 52. letih vladanja.

Zgodnje življenje kot danski princ

Princ Karel Danski, soimenjak svojega starega očeta po materni strani, je bil drugi sin (bodočega) kralja Friderika VIII. Danskega in njegove žene Ludovike. Poleg tega je bil mlajši brat Kristijana X., vnuk po očetovi strani kralja Kristijana IX. Danskega (med čigar vladavino je bil princ Danske) in vnuk po materni strani kralja Karla XV. Švedskega (ki je bil tudi kralj Norveške kot Karel IV.). Postal je kralj Norveške še preden sta njegov oče in starejši brat postala kralja Danske. Med svojo vladavino je videl svojega očeta leta 1906, brata leta 1912 in nečaka Friderika IX. leta 1947, ko so se povzpeli na prestol Danske. Skozi očeta je bil nečak kraljice Aleksandre Britanske, carice Marije Feodorovne Ruske in kralja Jurija I. Grškega. Eni izmed njegovih bratrancev so bili kralj Konstantin I. Grški, kralj Jurij V. Združenega kraljestva in car Nikolaj II. Ruski.

Princ Karl se je rodil v Charlottenlundski palači blizu Københavna. Pripadal je Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburški veji rodbine Oldenburg. Rodbina Oldenburg je bila v danski kraljevski družini od leta 1448; med letoma 1536 in 1814 je tudi vladala Norveški, ko je bila del dansko-norveške kraljevine. Ta rodbina je originalno iz severne Nemčije, kjer je Glucksburška (Lyksborška) veja imela njihov majhen fevd. Družina je imela stalne povezave z Norveško od poznega srednjega veka. Nekateri njegovi predniki po očetovi strani so bili kralji neodvisne Norveška (Haakon V., Kristjan I. Norveški, Friderik I., Kristjan III., Friderik II., Kristjan IV. kot tudi Friderik III., ki je Norveško integriral v Oldenburško državo z Dansko, Slesvigom in Holsteinom, po čimer ni bila neodvisna do leta 1814). Kristjan Friderik, ki je bil leta 1814 bežno kralj Norveške, prvi kralj norveške ustave in boja za neodvisnost iz leta 1814, je bil njegov stari stric.

Princ Karl je bil vzgojen v kraljevem gospodinjstvu v Københavnu in se je izobraževal na Kraljevi danski pomorski akademiji.

Princ Karl se je 22. julija 1896 v Buckinghamski palači poročil s svojo sestrično v prvem kolenu, princeso Matildo Valižansko, najmlajšo hčerko bodočega kralja Edvarda VII. Britanskega in njegove žene princese Aleksandre Danske, najstarejše hčerke Kristjana IX. Danskega in princese Ludovike Hesse-Kasselske. Njun sin princ Aleksander, bodoči kronski princ Olaf (in kasneje kralj Olaf V. Norveški) se je rodil 2. julija 1903.

Pristop na norveški prestol

Ko je leta 1905 zveza med Švedsko in Norveško razpadla, je komite norveške vlade identificirala več princev evropski kraljevskih hiš za kandidate, ki bi lahko postali prvi kralji samo Norveške od leta 1387. Postopoma je princ Karl postal glavni kandidat, najbolj zato, ker je bil potomec iz samostojnih norveških kraljev. Imel je sina in s tem zagotovil dediča na prestol in dejstvo, da je bila njegova žena princesa Matilda članica britanske kraljevske družine, je veliko ljudi videlo za prednost novi so neodvisni naciji Norveški.

Demokratično misleč Karl se je zavedal, da je Norveška še vedno razpravljala ali bi ostala kraljevina ali bi prešla v republikanski sistem vladanja, in je bil počaščen z večkratnimi dokazili s strani norveške vlade, je vendar izrazil svoj sprejem ponudbe, če bi bila na referendumu monarhija izbira norveških ljudi.

Po referendumu, kjer so Norvežani bili v večini potrdili z 79 odstotkom večine (259.563 glasov za in 69.264 proti), da želijo obdržati kraljevino, je bil princu Karlu uradno ponujen prestol Norveške s strani Stortinga (parlamenta) in je bil izvoljen 18. novembra 1905. Ko je Karl sprejel ponudbo še istega večera (po odobritvi njegovega dedka Kristjana IX. Danskega), se je hitro prikupil svoji posvojeni državi, ko je prevzel staro nordijsko ime Haakon, ime ki ga je imelo ne manj kot pet kraljev pred njim. S tem je nasledil svojega prastrica Oskarja II. Švedskega, ki se je odpovedal norveškemu prestolu oktobra po sporazumu med Švedsko in Norveško o pogojih ločitvi zveze.

Nova kraljevska družina Norveške je zapustila Dansko na danski kraljevski jahti Dannebrog in je z njo odplula v Oslofjord. Na trdnjavi Oscarsborg so se vkrcali na norveško mornariško ladjo HNoMS Heimdal (1892). Po trodnevnem potovanju so zgodaj zjutraj 25. novembra 1905 prispeli v Kristianio (zdaj Oslo). Dva dneva kasneje je Haakon prisegel za prvega neodvisnega norveškega kralja v 518 letih.

Kronanje Haakona in Matilde se je odvilo 22. junija 1906 v Nidaroški katedrali v Trondheimu.

Vladanje kot norveški kralj

​Kralj Haakon je pridobil veliko naklonjenosti od Norvežanov​. Čez Norveško je potoval obširno. Čeprav je ustava Norveške formalno zaupala kralju s precejšnjimi izvršilnimi pristojnosti, vlada v praksi skoraj vse glavne vladne odločitve naredi v njegovem imenu. Sam Haakon se je omejil na večinoma svečano vlogo, prakso pa sta nadaljevala njegov sin in vnuk. Kakorkoli, njegovo dolgo vladanje mu je dalo veliko moralno avtoriteto kot simbol enotnosti države.

​Haakon, Matilda in prestolonaslednik Olaf so se začeli zanimati za smučanje. Ta šport je običajno viden kot tipično norveški. ​Velikokrat so bili videni na turnejah s svojimi smučmi. Olaf je kasneje postal prvak v ​smučarskih skokih​. Norveški raziskovalec in Nobelov nagrajenec Fridtjof Nansen je postal prijatelj kraljeve družine.

Leta 1927 je izjavil: “Jaz sem kralj komunistov” (norveško “Jeg er også kommunistenes konge”). Sodeloval je v političnem procesu po tem, ko je bil izbran leta 1928 prvi predsednik vlade iz norveške delavske stranke, kar je bil proces, ki je povzročil posebno parlamentarno situacijo.

Kronski princ Olaf se je 21. marca 1929 poročil s svojo sestrično v prvem kolenu princeso Märtho Švedsko. Marta je bila hčerka Haakonove sestre Ingeborg in princa Karla, vojvoda Västergötlandskega. Olaf in Marta sta imela tri otroke: Ragnhild (1930–2012), Astrid (roj. 1932) in Haralda (roj. 1937), ki je leta 1991 postal kralj.

Kraljica Matilda je umrla 20. novembra 1938.

Druga svetovna vojna

Nacistična Nemčija je 9. aprila 1940 napadla Norveško. Niso uspeli okupirati Osla, kot je bilo to načrtovano, vendar je kralj s svojim sinom in 150 članov parlamenta uspel zapustiti kapital. Nemški minister Curt Bräuer je zahteval sestanek s Haakonom in dodal zahtevo Adolfa Hitlerja, da Vidkun Quisling postane nov predsednik vlade. Bräuer mu je priporočil, da posnema svojega starejšega brata danskega kralja Kristjana X., ki se je predal dan po invaziji Danske. Prav tako je bila Norveški zagrožena slabša obravnava, če se ne preda. Haakon mu je povedal, da je taka odločitev ne more biti sprejeta brez vlade, čeprav je lahko v skladu Ustave lahko.

Na srečanju s kabinetom v Nybergsundu je kralj povedal, da je njegov kabinet sprejel nemške zahteve. V strahu za velikimi izgubami in uničenjem se je kralj priporočil svojemu kabinetu za odločanje o predaji. Rekel je, da ne bi mogli vzpostaviti vlado na čelu s Quislingom, ker je vedel, da ne zaupa ljudem in ne parlamentu, in da bi se raje odpovedal prestolu, kot pa da bi to prepustil. Odločitev kralja je bila, da ne sprejme nemške zahteve, kar je bilo oznanjeno na nacionalnem radiu. Naslednje jutro so Nemci bombardirali in uničili mesto Nybergsund, kjer je takrat prebivala norveška vlada in kralj sam, v poskusu, da uničijo neusmiljeno vlado in ubijejo njenega kralja. Haakon in njegovi ministri so pobegnil skozi zasnežene gozdove in gore na severu Norveške. Na obali so se vkrcali na britanski ladji, ki jo je dal mesto Tromsø, ki je bil proglašen za začasno glavno mesto.

Po nekem času preživetem v mestu Tromsø so se kralj, njegov sin in člani njegovega kabineta evakuirali v London, kjer je bil vzpostavljen sedež norveške vlade. Haakonova snaha princesa Marta Švedska in njegovi vnuki (eden od njih je bil današnji kralj Harald V.) so odšli na Švedsko k Martinem stricu kralju Gustavu V. in njegovi ženi kraljici Viktoriji, ki se je rodila kot nemška princesa. Ker na rodni Švedski ni bila sprejeta z odprtimi rokami, saj se je Haakon odločil, da se ne bo predal Nemcem, se je s svojimi otroci zatekla v Združene države Amerike.

Medtem je Josef Terboven postal reichskommissar na Norveškem. Po naročilu Hitlerja je Terboven poskušal manipulirati s parlamentom s ciljem strmoglaviti Haakona. Parlament je zavrnil strmoglavljenje Haakona s prestola. Nemci so nato zagrozili, da če kralj ostane na prestolu, bodo vsi odrasli Norvežani poslani v nemške koncentracijske taborišče. Norveška vlada je pisala kralju in ga prosila, da se odpove prestol. Haakon je to zavrnil, saj je menil, da je vlada delovala pod pritiskom. Terboven je še enkrat neuspešno poskušal prisiliti parlament, da odstavi Haakona. V tem času je bil Haakonov monogram (H7) simbol norveškega odpora proti okupaciji.

Povojna leta

Leta 1947 so prej javnega vpisa Norvežani kupili kraljevo jahto Norge za kralja. (Leta 2012 je bila to ena od le dveh preostalih kraljevih jaht, ki so pripadali evropskim monarhom, druga, Dannebrog, pripada danski kraljici).

Leta 1952 se je udeležil pogreba svojega nečaka kralja Jurija VI. in odkrito jokal. (Njegova nečaka in nečakinja na strani njegove žene so umrli: Princ John leta 1919, prince Jurij, vojvoda Kentski leta 1942 in princesa Maud, grofica Southeška leta 1945.)

Kraljeva vnukinja princesa Ragnhild se je poročila s poslovnežem Erlingom Lorentznom 15. maja 1953, pri čemer je bila prva Norvežanka modre krvi, ki se je poročila z meščanom. Haakon je bil še živ za časa rojstev svojih dveh pravnukov, Haakona Lorentzna (roj. 23 avgust 1954) in Ingeborg Lorentzen (roj. 3. februar 1957).

Kronska princesa Märtha je umrla 5. aprila 1954 zaradi raka.

Kralj Haakon VII je julija 1955 padel v kopalnici na posestvu v Bygdøyu. Pri tem padcu, ki se je zgodil le mesec dni pred njegovim triinosemdesetim rojstnim dnevom, je prišlo do zloma na kraljevi stegnenici in čeprav je bilo nekaj drugih zapletov, ki so izhajali iz padca je bil kralj zapuščen s pomočjo invalidskega vozička. Enkrat aktivni kralj je postal depresiven, kar je posledica nemoči, in je začel izgubljati svojo običajno sodelovanje in zanimanje za aktualne dogodke. Z izgubo Haakonove mobilnosti in ker se je kraljevo zdravje poleti leta 1957 še poslabšalo, se je prestolonaslednik Olaf začel pojavljati v imenu svojega očeta na slavnostnih priložnostih in prevzel bolj aktivno vlogo v državnih zadevah.

Ob Haakonovi smrti 21. septembra 1957 ga je prestolonaslednik nasledil kot Olaf V. Haakon je bil pokopan 1. oktobra 1957. Z Matildo počivata v belem sarkofagu v Kraljevem mavzoleju v trdnjavi Akershus.

Danes je kralj Haakon VII. po mnenju mnogih eden največjih norveških voditeljev v predvojnem obdobju, saj je upravljal svojo mlado in krhko državo skupaj z nestabilnimi političnimi razmerami.

Predniki

Nazivi

• 3. avgust 1872 – 18. november 1905: Njegova kraljevska visokost princ Karl Danski
• 18. november 1905 – 21. september 1957: Njegovo veličanstvo kralj Norveške

Haakon VII. je bil zadnji od norveških kraljev, ki je uporabljal slog po milosti božji (norveško av Guds nåde).

Sklici in opombe

Viri

• Lincoln, Abraham; Grant, U.S.; Davis, Jefferson (1861). Resolving Family Differences Peacefully. Gettysburg: Printing Press. ISBN 0-12-345678-9.
• Shirer, William L. (1956). The Challenge of Scandinavia. London: Robert Hale.
• Bomann-Larsen, Tor (2004). Haakon og Maud I/Kongstanken. Oslo: Cappelen. ISBN 82-02-22527-2.
• Bomann-Larsen, Tor (2004). Haakon og Maud II/Folket. Oslo: Cappelen. ISBN 978-82-02-22529-2.
• Bomann-Larsen, Tor (2006). Haakon og Maud III/Vintertronen. Oslo: Cappelen. ISBN 978-82-02-24665-5.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Haakon VII. Norveški.

• Official Website of the Norveška krljevska družina
• Kralj Haakon − življenjepis (Uradna spletna stran norveške kraljevske)
• Princ Karl (Haakon VII.) na spletni strani kraljeve danske kolekcije v Amalienborški palači
• Kraljevi norveški red svetega Olava − N.V. kralj Haakon VII. nekdanji veliki mojster reda