Prvi pisani južnoslovanski jezik je bila starocerkvenoslovanščina v 9. stoletju. Temeljila naj bi na narečju, ki se je takrat govorilo v okolici Soluna.[navedi vir] Kot liturgični jezik se starocerkvenoslovanščina še danes uporablja v ruski pravoslavni cerkvi in v nekaterih južnoslovanskih pravoslavnih cerkvah.
Torlaščina – v Bolgariji, Srbiji in na Kosovu govorijo narečje, ki je mešanica ali vmesni člen med srbskim in bolgarskim jezikom, zato je težko opredeliti, ali gre za srbsko ali bolgarsko narečje.
Šok(a)ščina – sorodnik bunjevščine, tudi katoličani so njeni govorci, in se imajo za Hrvate ali za Srbe (Šokci).