Rimski-Korsakov je izhajal iz stare Ruske plemiške družine. Starši so mu namenili neglasbeno pot. Njegovo zgodnje ukvarjanje z glasbo so imeli za potegavščino in ga vpisali na carsko mornariško akademijo. Že leta 1861 se je pod vplivom Balakirjeva pridružil peterici, službe v mornarici pa se je znebil šele leta 1871 (Prvo simfonijo je napisal na vojni ladji, med triletno mornariško odpravo okoli sveta). Tedaj se je zavedel, da nima prave teoretične podlage, ter začel zagrizeno študirati kompozicijo in orkestracijo. Pomanjkljivosti je več kot nadoknadil: postal je profesor kompozicije na sanktpeterburškem konservatoriju ter učitelj Stravinskega, Prokofjeva in Respighija. Velja za očeta sodobnega orkestrskega zvoka in njegov učbenik orkestracije je še danes v veljavi.
Ustvaril je 15 oper, med katerimi so najbolj znane Zlati petelin, Sneguročka, Božična noč, Sadko in Pravljica o carju Saltanu, pa tudi vrsto izjemno priljubljenih orkestrskih skladb.
Dokončal (pa tudi prikrojil) je največja dela svojih prijateljev Musorgskega (Boris Godunov, Hovanščina) in Borodina (Knez Igor). Svetovno slavo pa si je pridobil z orkestrsko suito Šeherezada, op. 35, po motivih iz orientalske zbirke pravljic Tisoč in ena noč (1888).
Opus
Opere
Pskovičanka (Dekle s Pskova) (1868–1872, UA 1873)
Bojarjnja Vera Šeloga (Bojarka Vera Šeloga) (1877–1878, UA 1898)
Maiskaja noč (Majska noč) (1878–1879, UA 1880)
Sneguročka (1880–1881, UA 1882)
Mlada (1889–1890, UA 1892)
Noč pered Rošdestvom (Božična noč) (1894–1895, UA 1895)