Janez XIX. | |
---|---|
tuskulski grof | |
Izvoljen | 14. maj 1024 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 15. julij 1024 (posvečen in umeščen) |
Konec papeževanja | 20. oktober 1032 |
Predhodnik | Benedikt VIII. |
Naslednik | Benedikt IX. |
Redovi | |
Povzdignjen v kardinala | 7. julij 1017 imenoval Benedikt VIII. |
Položaj | 144. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Roman pl. Tuskulski (latinsko Romanus Tusculanus; italijansko Romano dei Conti di Tuscolo) cca. 975 Rim |
Smrt | oktober 1032 Rim |
Pokopan | Bazilika svetega Petra, Vatikan |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Gregor pl. Tuskulski, grof (Gregorio dei conti di Tuscolo) Marija (Maria) |
Drugi papeži z imenom Janez Catholic-hierarchy.org |
Papež Janez XIX. (latinsko Papa Joannes Undevicesimus) rojen kot Roman pl. Tuskulski (latinsko Romanus Tusculanus; italijansko Romano dei Conti di Tuscolo), je bil italijaski škof, kardinal in papež, * 975, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 20. oktober 1032, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 14. maja 1024 do svoje smrti, 20. oktobra 1032.
Roman, tretji sin grofa Gregorja Tuskulskega in Marije, je pripadal plemiški družini Tuskulskih grofov. Oče Gregor je bil admiral papeškega ladjevja, za kar ga je imenoval cesar Oton III. Saški, kakor tudi senator. Starejši brat Teofilakt (Theophilactus, Teofilatto) je bil papež Benedikt VIII.; on, Roman, je postal Papež Janez XIX.; najstarejši brat Alberik (Alberico di Tusculo) pa oče prihodnjega Benedikta IX.. Bil je torej potomec Teofilakta I. Tuskulskega, podobno kot njegov prednik Benedikt VI..
Roman je kot senator in konzul v času bratovega papeževanja bil neposredni svetni gospodar Rima.
S Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli tuskulski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže iz svojega rodu. Prvi je bil Benedikt VIII., ki so ga izvolili že 13. maja, - po nekaterih virih celo že 20. aprila 1012 – ko je bil njegov predhodnik še živ; Sergij IV. je umrl namreč 12. maja. Drugi je bil Janez XIX., tretji pa Benedikt IX. s svojimi rekordnimi tremi prekinjenimi papeškimi obdobji, kar je edinstveno v celotni cerkveni zgodovini.
Kot papež je Janez XIX. v svojih rokah združil vso svetno in duhovno oblast nad Rimom. Kmalu po izvolitvi je prišlo v Rim visoko odposlanstvo bizantinskega cesarja Bazilija II. in carigrajskega patriarha Evstatija
Evstatij je sodeloval pri bizantinskih naporih 1024, da bi se uredili odnosi s papeštvom in premostil vedno večji prepad med vzhodno in zahodno Cerkvijo, ki je prišel do nanižje točke kmalu potem - leta 1054. V tem času si je papeštvo lastilo pravico vladanja nad celotnim krščanskim svetom: vendar ne le v duhovnem smislu (Petrov primat), ampak tudi v političnem (vrhovni posvetni vladar); po takrat splošno sprejetem načelu o dveh mečih, ki prestavljata duhovno in posvetno oblast; kakor pa je duhovna oblast pomembnejša in višja od posvetne, tako so tudi papežu krščanski vladarji podrejeni.
Evstatij je ponudil sporazum papežu Janezu XIX. s predlogom, naj bo vzhodni (carigrajski) patriah „ekumenski” na svojem območju (“in suo orbe”) na Vzhodu, kakor je papež na celem svetu (“in universo”).
Domnevajo, da si je Evstatij prizadeval za to, da bi ohranil nadzor nad južnoitalijanskim področjem, ki je bilo še pod bizantinsko oblastjo, tudi na verskem območju. Ko je papež ponudbo zavrnil, je papež Janez sprejel prakso vzhodnega obreda (grškega) v južni Italiji v zameno za dopustitev zahodnega obreda (latinskega) v nekaterih carigrajskih cerkvah.
Zadeva pa še zdaleč ni bila tako preprosta, saj pravi drugi vir:
Carigrajsko odposlanstvo je prosilo, naj papež dovoli, da sme carigrajski patriarh – ki je itak že od časa Janeza Spokornika nosil naslov “vzhodni ekumenski patriarh” ta naslov uporabljati po celotni krščanski Cerkvi. Odposlanci nikakor niso prišli praznih rok; bogati darovi so že omehčali papeževo dobičkaželjnost; kakor hitro pa se je skrivnost razvedela, so oporekali ne le rimska duhovščina, ampak tudi mnogi drugi cerkveni dostojanstveniki, češ da je to na škodo cerkvene edinosti. Papež je bil prisiljen pretrgati pogovore; patriarh ni dosegel cilja in je odšel s praznimi rokami dovmov in takoj tudi v razkol. Janez XIX. pa se ni mogel več oprati očitka bogokletja in lakomnosti, češ da je “hotel prodati za denar Kristusovo namestništvo kot Judež Zveličarja”. To poročanje o takratnih dogodkih vsekakor kaže na veliko stopnjo nezaupanja, ki je vladalo med Vzhodom in Zahodom in se je vedno bolj širilo zlasti med navadnim ljudstvom..
Vladavino papeža Janeza lahko štejemo za mirno obdobje. Imel je dobre odnose celo s svojimi najhujšimi tekmeci - grofi Krescenciji. Največjega pomena pa je imel seveda odnos s cesarjem oziroma kraljem. Po zgledovanju na svojega prednika Benedikta VIII. se je tudi Janez XIX. pokazal pripravljenega za ohranjevanje dobrih odnosov z novim nemškim kraljem, Henrikovim naslednikom Konradom II.. Zdi se celo, da je sledil vsem cesarjevim pobudam, kar mu nekateri še danes zamerijo. Papež in milanski škof Heribert sta novega vladarja povabila v Italijo. Najprej je bil v Milanu kronan z lombardsko železno krono. Nato je papež 26. marca 1027 v Rimu kronal cesarja Konrada in njegovo ženo Gizelo; kmalu nato, 6. aprila, je potekala v Lateranu sinoda, pri kateri sta sodelovala cesar in papež. Konrad je prisilil papeža, da prekliče odlok, s katerim je malo prej omogočil gradeškemu patriarhu neodvisnost od oglejskega; tako je le-ta zopet prišel pod oblast oglejskega patriarha, Nemca Popona, ki je bil vnet cesarjev pristaš.
Med samim kronanjem sta bila navzoča tudi francoski kralj Rudolf ter angleško-danski kralj Knut; le-ta se je pritožil vpričo cesarja nad visokimi pristojbinami za podeljevanje palija, kakor tudi nad visokimi dajatvami, ki so bremenile Schola Aglorum (Angleško šolo) v Vatikanu; Papež mu je ustregel v zameno za redno pošiljanje Petrovega novčiča.
Cesarju je dovolil tudi, da prosto ureja nemške cerkvene razmere. Papež tako ni nasprotoval prenosu škofijskega sedeža iz Zeitza v Naumburg decembra 1028; tudi se ni odzval na sovražno dejanje škofa Warmanna iz Konstance, ki je oktobra 1031 javno zažgal bulo s privilegijem za samostan Reichenau, s katerim je opat smel opravljati nekatera slovesna papeška opravila.
Prenovo Cerkve, ki sta se zanjo zavzemala Benedikt VIII. in cesar Henrik II., je nadaljeval tudi Janez XIX. Cesar je odločilno posegal tudi v cerkvena vprašanja. Po njegovem naročilu ali samostojno je papež vzel pod svojo zaščito Cluny in njegova prenovitvena prizadevanja.
Kot omenjeno, je moral cesarjevo voljo upoštevati tudi v sporih med oglejskim in gradeškim patriarhom. Oglejski patriarh Popon (1019-1042) je skušal svojo oblast raztegniti tudi nad Gradež. Zavzel je mesto in ga priključil svojemu patriarhatu, kar je Janez XIX. potrdil. Po pritiskih Benečanov je papež ta sklep pozneje preklical in spet potrdil gradeškemu patriarha samostojnost. Ob kronanju Konrada II. je Popon, ki je bil s cesarjem tesno povezan, dosegel nov papeški odlok: Gradež spada pod oglejski patriarhat. Tako je pod Poponom bila vsa Istra podrejena Ogleju in med 16 sufraganskimi škofijami so naštevali: Trst, Koper, Novigrad, Poreč, Pulj in Pičen. Kasneje se je Benečanom posrečilo, da so oropani Gradež obnovili in ohranili njegovo cerkveno oblast na svojem ozemlju.
Poponovi starši so pred letom 1028 ustanovili benediktinski samostan v Osojah na Koroškem.
Papež Janez je umrl v Rimu najverjetneje 20. oktobra 1032 in so ga pokopali v staro cerkev sv. Petra v Vatikanu. Nekateri navajajo kot datum smrti 6. november 1032,, drugi januar 1033 ali kak drug datum.
Pokopali so ga v umetniško okrašeno grobnico, ki so jo razdejali med podiranjem stare Bazilike in gradnjo nove v 17. stoletju.
Teofilakt I., tuskulski grof 864–924 | Teodora | ||||||||||||||||||||||||||||||||
Hugo Italijanski 887-924-948 (tudi poročen z Marozio) | Alberik I. Spoletski (grof) d. 925 | Marozia 890–937 | Sergij III. (papež) 904–911 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Alda Viennska | Alberik II. Spoletski 905–954 | David ali Deodat | Janez XI. (papež) 931–935 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Gregor I. Tuskulski (grof) | Janez XII. (papež) 955–964 | Benedikt VII. (papež) 974-983 | |||||||||||||||||||||||||||||||
Benedikt VIII. (papež) papež 1012–1024 | Alberik III. Tuskulski (grof) u. 1044 | Janez XIX. (papež) papež 1024–1032 | |||||||||||||||||||||||||||||||
vojvoda Peter Rimski | Gaius | Octavianus | Benedikt IX. (papež) 1032–1048 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Papež Benedikt VIII. (Teofilatto II di Tuscolo) |
Oče: Gregorio I di Tuscolo |
Očetov dedek: Alberico II di Spoleto |
Očetov pradedek: Alberico I di Spoleto |
Očetova prababica: Marozia, italijanska kraljica | |||
Očetova babica: Stefania Crescenzi |
Očetov pradedek: Giovanni Crescenzi I | ||
Očetova prababica: Teodora II dei Teofilatti | |||
Mati: Maria |
Materin dedek: ? |
Materin pradedek: ? | |
Materina prababica: ? | |||
Materina babica: ? |
Materin pradedek: ? | ||
Materina prababica: ? |
Članek je del serije o |
Krščanstvu |
---|
Pregled |
Jezus Kristus |
Molitve |
Osebnosti |
Krščanske cerkve in sekte |
Zgodovina Cerkve |
Arhitektura |
{{navedi knjigo}}
: |volume=
ima odvečno besedilo (pomoč) Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891-999 (London 1910)Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Benedikt VIII. |
Papež 1024–1032 |
Naslednik: Benedikt IX. |